Najpogostejši vzroki za umik dlesni okoli posameznih zob so:
 

1. Okluzijska travma
   Pri zapiranju čeljusti lahko pridejo nekateri zobje prej v stik kot ostali. Takšen stik imenujemo travmatski kontakt, saj povzroča preobremenitev teh zob. Posledica takšnega zgodnjega kontakta so uničujoče spremembe na dlesnih in kostnem tkivu. Najpogostejši vzroki za zgodnji stik zob so:
    

Izguba zoba
Izguba zoba povzroča nagibanje sosednjih zob, kar vodi do neenakomerne porazdelitve žvečnih sil. Zobje iz nasprotne čeljusti lahko izrastejo v prazen prostor, kar otežuje gibanje spodnje čeljusti in povzroča močne sile na posamezne zobe, ki so s tem dodatno obremenjeni.
 

Ortodontske nepravilnosti zob in/ali zobnih lokov
Podobno kot pri izgubi zoba različne nepravilnosti – zlasti položaja posameznih zob – povzročijo, da sile v ustih delujejo nenaravno, kar vodi do preobremenitve določenih zob.
 

Zaradi teh sil pogosto pride do umika dlesni in izgube kosti na eni strani zoba. Poleg tega te nepravilnosti otežujejo samočiščenje in ustno higieno, kar pospešuje nabiranje zobnih oblog, kamna in konkremenatov ter posledično slabša klinično sliko.

2. Napačna tehnika ščetkanja zob
Uporaba vodoravnih gibov, trdih ščetin in pretiran pritisk med ščetkanjem se smatra za agresivno ščetkanje. Posledica so poškodbe mehkih tkiv (dlesni), kar vodi v njihov umik in pojav plitvih defektov na izpostavljenem zobnem vratu.
 

3. Visoki prirasti frenuluma in sluzničnih gub (plika)
Ob motnjah v razvoju se lahko frenulum in sluznične gube pritrdijo preblizu robu dlesni. Med žvečenjem, izražanjem obraza ali ščetkanjem se prek njih prenaša napetost na dlesen, kar povzroči njen odmik od zoba in izpostavitev zobnega vratu.
 

4. Neustrezna protetična dela in plombe
Preširoke krone, previsne plombe in protetična dela, ki povzročajo travmatski stik, lahko kronično dražijo dlesen, porušijo ravnovesje v ustih in prispevajo k njenemu umiku.

Nehirurški postopki so osnova za zdravljenje blagih in srednje težkih oblik parodontalne bolezni. Njihov cilj je odstranitev povzročiteljev okužbe – zobnih oblog in kamna – ter zmanjšanje vnetja in globine parodontalnih žepov.

1. Odstranjevanje supragingivalnih mehkih in trdih oblog

Postopek se izvaja z ultrazvočnimi napravami in posebnimi ročnimi instrumenti ter vključuje:
 

• Skeling (odstranjevanje zobnega kamna):
  Zobni kamen je mineralizirana obloga, ki nastane nad linijo dlesni. Glavni je povzročitelj vnetja dlesni in slabega zadaha. Skeling omogoča temeljito čiščenje, kar pripomore k regeneraciji tkiva.
   

• Peskanje zob:
  Po odstranitvi kamna sledi peskanje – curek vode in finega prahu se pod pritiskom uporablja za odstranjevanje madežev hrane, kave, tobaka in pigmentacij s površine zoba.
   

• Poliranje zob:
  Na koncu se zobe spolira s posebnimi pastami, da se zgladi površina, kar preprečuje hitro ponovno nalaganje oblog in podaljša učinek terapije.

2. Odstranjevanje subgingivalnih oblog in plaka

Ko se parodontalna bolezen razvije, nastanejo žepi – prostori med zobom in dlesnijo, kjer se nalagajo bakterije, plak in kamen. Ta terapija vključuje:
 

• Kiretaža parodontalnih žepov:
  Gre za mehansko odstranjevanje subgingivalnih oblog s posebnimi inštrumenti – kiretami. Postopek je lahko zaprt (brez dviga dlesni) ali odprt (v sklopu kirurškega posega).
   

Postopek zmanjšuje globino žepov, odpravlja bakterijska žarišča in omogoča, da se dlesen ponovno prilega zobu. Pogosto se izvaja večkrat v okviru parodontološkega zdravljenja.

Ko parodontoza napreduje v napredno fazo in nehirurški ukrepi niso več dovolj, se uporabijo kirurški postopki z namenom regeneracije izgubljenih tkiv, zmanjšanja globine žepov ter izboljšanja funkcije in estetike.

1. Reženjska operacija z ali brez augmentacije kosti

Reženjska operacija vključuje dvig dlesni za neposreden dostop do korenine zoba in prizadetih struktur. Med posegom se odstranijo globoke obloge in vneto tkivo, ki jih z nehirurškimi metodami ni mogoče eliminirati.

V primeru izgube kosti se izvede augmentacija – dograditev kosti z biokompatibilnimi materiali (umetna kost, avtogeni grafti ali kolagenske membrane) za regeneracijo podpornih tkiv zoba.

Ta poseg bistveno izboljša prognozo zoba in zmanjša tveganje za izgubo.

2. SMAT – prosti mukozni autotransplantat

Pri SMAT-u se kos sluzničnega tkiva, najpogosteje s neba, presadi na mesto recesije dlesni. Uporablja se za:
 

• Zgoščevanje in večjo odpornost marginalne gingive

• Izboljšanje estetike in funkcionalnosti

• Preprečevanje nadaljnjega umika dlesni in izpostavitve korenine
   

SMAT se priporoča pacientom s tankim biotipom dlesni in izrazito recesijo.

3. TVT – vezivnotkivni transplantat

TVT vključuje odvzem vezivnega tkiva pod epitelijem neba in njegovo presaditev na območje defekta. Postopek je zelo učinkovit za:
 

• Pokrivanje izpostavljenih zobnih vratov

• Povečanje debeline in stabilnosti mehkih tkiv

• Doseganje odličnega estetskega rezultata
   

Za razliko od SMAT-a se pri TVT transplantat ne vidi navzven, saj je pod površjem, kar omogoča hitrejše celjenje in manj bolečin po posegu.

4. Gingivektomija z ali brez osteotomije

Gingivektomija je estetsko-kirurški postopek, pri katerem se odstrani odvečno tkivo dlesni za oblikovanje harmonične linije nasmeha. Indicirana je, kadar:
 

• Je pri nasmehu vidno preveč dlesni ("gummy smile")

• Je prisotna hiperplazija dlesni

• Je potrebna podaljšava klinične krone zoba
   

V določenih primerih se postopek kombinira z osteotomijo – preoblikovanjem alveolarne kosti, da se zob bolje prikaže in doseže maksimalen estetski učinek.

Parodontološka terapija zajema vrsto specializiranih postopkov, katerih cilj je ohraniti zdravje dlesni in podpornih struktur zob – parodoncija. Bolezni dlesni, znane kot parodontopatije, so med najpogostejšimi kroničnimi okužbami pri odraslih in predstavljajo glavni vzrok za izgubo zob.

Ponavadi se razvijajo postopoma, začenši z blažjo obliko – gingivitisom (vnetje dlesni), ki pa se lahko brez pravočasnega zdravljenja razvije v parodontitis – resno bolezen, ki prizadene globlje strukture okoli zoba, vključno s parodontalnim ligamentom in alveolarno kostjo.

Simptomi, kot so rdečina, oteklina, krvavenje ob ščetkanju, umik dlesni, majavost zob ali slab zadah, lahko kažejo na prisotnost parodontoloških težav. Zato je pomembno, da se terapija izvede pravočasno in individualno prilagodi vsakemu pacientu.

Parodontološka terapija je lahko nehirurška (v začetnih fazah bolezni) ali kirurška (pri napredovalih oblikah). Zajema postopke, kot so odstranjevanje zobnega kamna in plaka, globinsko čiščenje parodontalnih žepkov (kiretaža) ter zahtevnejše kirurške posege – od regeneracije kosti do presaditve mehkih tkiv.

Cilj vsake parodontološke terapije ni zgolj estetsko izboljšanje stanja dlesni, temveč predvsem zagotavljanje stabilne osnove za dolgoročno ohranitev naravnih zob. Redni pregledi, ustrezna ustna higiena in strokovno zdravljenje pri parodontologu so ključ do zdravega in trajnega nasmeha.

Gingivitis
Začetna oblika parodontalne bolezni. Dlesni so otekle, rdeče in krvavijo ob dotiku. Če se ne zdravi, lahko napreduje v parodontitis.

Parodontitis
Kronična okužba, ki uničuje vezivno tkivo in kost okoli zob. Povzroča lahko umik dlesni, premikanje zob in izgubo zob.

Nekrotizirajoče parodontalne bolezni
Redke, a zelo resne okužbe dlesni, ki so izjemno boleče in hitro uničujejo tkivo. Pojavljajo se pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom, pod stresom ali z neuravnoteženo prehrano.

• Krvavenje dlesni pri ščetkanju

• Umik dlesni in “daljši” videz zob

• Stalen slab zadah

• Majavost zob

• Parodontalni žepi (prostor med zobom in dlesnijo)

• Vnetja okoli zobnih implantatov (periimplantitis)

Preventiva se začne doma, a se zaključi v zobozdravstveni ordinaciji:

• Pravilno in redno ščetkanje zob (2-krat na dan po 2 minuti)

• Uporaba zobne nitke in medzobnih ščetk

• Izogibanje kajenju

• Nadzor sladkorja pri sladkornih bolnikih

• Redni pregledi in zgodnje zdravljenje

• Profesionalno čiščenje zob pri zobozdravniku vsakih 3–6 mesecev

Laserska terapija je zelo učinkovita tako na mehkih kot na trdih tkivih ustne votline.

Učinek laserja na mehka tkiva omogoča manj invazivne »operacije brez krvi«, minimalne pooperativne zaplete in neboleč poseg. Kirurške indikacije za uporabo laserja na mehkih tkivih so številne: gingivektomija, odstranitev frenuluma, incizija in drenaža abscesov, zapiranje fistul, odkrivanje implantatov, zdravljenje periimplantitisa...

Danes je uporaba laserja nepogrešljiv del uspešnega zdravljenja parodontalnih bolezni zaradi njegovega protivnetnega in baktericidnega učinka. Z uničevanjem bakterij v vnetih dlesnih pride do ozdravitve gingivitisa in zaustavitve napredovanja parodontoze, ene najpogostejših bolezni ustne votline sodobnega človeka.

Kako prepoznati vnetje dlesni (gingivitis)?
Najpogostejši zgodnji znaki so rdečina in krvavenje dlesni pri ščetkanju. Gingivitis je v začetni fazi lahko ozdravljiv, vendar lahko brez zdravljenja napreduje v parodontitis – resnejše stanje, ki zahteva kompleksno terapijo. Hitra reakcija je ključna za ohranjanje zdravih dlesni in zob.

Ali se lahko dlesni povrnejo, ko se umaknejo?
Ne same od sebe, vendar kirurški posegi, kot je presaditev tkiva, lahko izboljšajo stanje.

Ali so parodontološki tretmaji boleči?
Večina posegov se opravi v lokalni anesteziji in so neboleči. Po posegu je možna rahla nelagodnost.

Krvavenje dlesni pri ščetkanju?
To je najpogostejši znak vnetja. V večini primerov pomagajo boljša ustna higiena in uporaba mehke ščetke. Če krvavenje ne preneha, je nujen obisk zobozdravnika.

Ali je možno vgraditi zobne vsadke, če imam parodontozo?
Parodontoza ni absolutna ovira, vendar zahteva skrbno oceno in nadzor parodontologa. Bolezen prizadene mehka in trda tkiva, zato je potrebna vrhunska ustna higiena in redni pregledi, da se zagotovi dolgoročna stabilnost implantatov.

Kako dolgo traja zdravljenje parodontoze?
Odvisno od resnosti – od nekaj tednov do več mesecev. Nato sledi faza vzdrževanja.

Ali se parodontitis lahko ustavi?
Da, vendar zahteva zgodnje odkrivanje, temeljito zdravljenje in stalno spremljanje.

Ali se zobje pri parodontitisu majejo?
Lahko, še posebej v napredovali fazi. Uspešno zdravljenje lahko stanje stabilizira.